Suzana Korošec, vzgojiteljica

S svojo dosedanjo dvajsetletno vzgojiteljsko prakso, sem se pred desetimi leti samovoljno odločila za delo v romskem vrtcu. Pomembno pri tem pa je, da je človek, ki se odloči za delo z Romi, pa čeprav so to otroci, brez predsodkov do Romov, saj so sestavni del človeštva na našem planetu s svojo kulturo.

Oseba, ki dela z Romi, pa mora nujno sprejemati in upoštevati drugačnost, biti mora potrpežljiva, strpna in se veseliti majhnih napredkov pri svojem delu. Delo z Romi je drugačno, saj imajo svojo kulturo, navade, izkušnje, poglede na življenje, medsebojne odnose in odnose do svojih otrok. Vsak starš ima seveda najraje svojega otroka in mu je otrok največje bogastvo. Romski starši pa so pri tem edinstveni, saj ljubezen do svojih otrok največkrat izkazujejo na nepopisno veliki zaščitniški ravni. S tem pa ne dajejo možnost svojim otrokom, da bi si že od ranega otroštva razvil sprejemljivo vedenje do drugih in okolja, in da bi se navsezadnje razvil v odgovornega človeka. Omeniti moram, da so tudi družine v katerih je viden trud in so starši pripravljeni sodelovati ter upoštevati strokovne nasvete z naše strani.

Če primerjam leta nazaj in zadnjih nekaj let je viden napredek pri sodelovanju s starši v raznih oblikah srečanjih. Le teh so se pred leti izogibali z najrazličnejšimi izgovori. Ker smo ista srečanja večkrat ponavljali so uvideli, da se jim ne morejo izogniti. Tako so organizirana srečanja postala bolj obiskana in obisk staršev se je iz 40% povečal na skoraj 100% obisk. Vzgojiteljica, ki dela v romskem vrtcu le leto ali dve ne opazi sprememb, ker se le te pokažejo po nekaj letih trdega in požrtvovalnega dela. Za to je tudi pomembno, da bi kader v večji meri ostajal stalen, saj le tako lahko nadgrajuješ uspehe pri delu. Vsaka vzgojiteljica, ki je prišla na novo v romski vrtec se je srečevala z enakimi oz. podobnimi težavami in preden je vse to dojela je minilo leto ali dve. Pri vsakršni menjavi vzgojnega kadra pa so to z nezaupanjem in s strahom spremljali tudi starši, saj le-ti do nepoznanih nimajo zaupanja in s še večjim strahom in odporom oddajo svoje otroke osebi katere ne poznajo.

V prvem letu mojega službovanja v vrtcu Romano mi je v veliko pomoč bila vzgojiteljica, ki je imela že nekajletne izkušnje pri delu z Romi. Z romskim jezikom ni bilo večjih težav, saj sem delala z otroki starejše skupine, ki so še kar obvladali pogovorni jezik. Težave so imeli predvsem pri uporabi dvojine, romski jezik je namreč nima. Nekaj težav so imeli tudi z razumevanjem in zapomnitvijo določenih navodil, ter z osvajanjem novih slovenskih besed, katere je bilo potrebno nenehno ponavljati. Pogosto se je dogajalo, da so otroci ob določeni temi z veliko ponavljanj osvojili nove besede, ko pa smo prešli na drugo temo in novo osvojene besede slučajno nismo uporabljali kakšen teden, so jih pozabili. Po dveh letih dela s starejšimi otroki, sem v svoje okrilje sprejela mlajše otroke, stare 3 do 5 let in večina otrok je prvič prišla v vrtec. Tu sem se zares začela spopadati s težavami. Največja težava je bila razumevanje romskega jezika, saj je slaba polovica 18-ih otrok govorila le materin jezik. Težave so bile tudi pri privajanju na kulturo bivanja in življenja v vrtcu, saj so posamezni otroci prihajali iz okolja, kjer pri vzgoji otroci niso imeli določenih nobenih meja oz. so bile le-te določene glede na trenutno razpoloženje staršev oz. kako je v določeni situaciji staršem odgovarjalo. Za lažje sporazumevanje med otroki, ki niso razumeli slovenskega jezika ali narečja sem si pomagala s starejšimi otroki, ki so prevajali posamezne besede ali moja sporočila otrokom. Tudi sama sem se učila besed, katere so se uporabljale dnevno, kot je npr.: gremo si umivat roke, obriši si roke, jedli bomo malico, kosilo, poimenovanje določenih predmetov, oblačil, barve, delov telesa,… Moje težave v primerjavi s težavami otrok so bile zanemarljive, saj sem se kot odrasla oseba vedela spopasti z njimi. Otroci pa so bili v stiski kako izraziti svojo željo nekomu, ki ga ne razume. Posamezniki so si ob svojih težavah našli zaveznika pri katerem od starejših otrok, ki jim je služil kot prenosnik informacij. V nekaj mesecih pa so vendarle s svojim in mojim trudom osvojili nekaj slovenskega in narečnega jezika, da je komunikacija med nami stekla. Iz tedna v teden je bilo opaziti, da napredujejo. Na žalost pa se je ista težava ponavljalo iz leta v leto, kljub temu, da smo staršem že vpisanih in še ne vpisanih otrok v vrtec, nenehno opisovali težave s katerimi se srečujejo njihovi otroci ob vstopu v vrtec. Staršem smo svetovali naj se doma občasno s svojimi otroki pogovarjajo tudi v slovenskem jeziku, da jim bo lažje pri sporazumevanju z vzgojnem osebjem v vrtcu. Moram pa tudi poudariti, da so nam posamezni starši prisluhnili in so upoštevali naše nasvete. Ti otroci so imeli manj težav pri uvajanju k bivanju v vrtcu.

V šol. letu 2004/2005 se je v romski vrtec Romano vključila tudi romsko koordinatorko, ki z znanjem romskega jezika nudi veliko pomoč pri vključevanju otrok v vsakdanje bivanje v vrtcu. Pri tem pa je pri posameznih otrocih opaziti, da se manj trudijo pri osvajanju slovenskega jezika, saj se otroci hitro zavejo kaj v dani situaciji nujno potrebujejo. Vsi zaposleni v romskem vrtcu se zavedamo, da je razumevanje slovenskega jezika predpogoj za uspešno učenje na vseh področjih v šoli, zato strmimo k temu, da ima učenje slovenskega jezika v vrtcu prednost.

Težav je še kar nekaj, najbolj pereča ta, kako starše osvestiti, da je predšolska vzgoja za otroke pomembna za prihodnja osvajanja znanj v šoli. Otroci iz takšnih družin so seveda v manjšini in ravno ti imajo pri vstopu v šolo največ težav. So pa še težave s katerimi se srečujemo dnevno. Otroci in starši ne obvladujejo svojih čustev in zato se pogosto z neprimernim, agresivnim vedenjem odzovejo na določene situacije. Takšna vedenja se kažejo med vrstniki, v odnosu starš – otrok in obratno, otrok – vzgojitelj in starš – vzgojitelj. Pri tem otroci in starši ne izbirajo besed, ki so neprimerne in ponižujoče.

Kljub vsem težavam se vzgojitelji trudimo in s svojim vzgledom želimo vplivati na primerno vedenje otrok in staršev.

Objavljeno v: Romano Them, april 2006